Trenutek, tista kratka sekunda postane večnost, ujeta v notranji občutek miru, sprostitve in tišine. Ničkolikokrat sem sedel tam gor in opazoval ta prečudoviti razgled brez meja.   Preprosto mi je najbolj kul že samo zato, ker tisti kraj pod tem soncem sploh obstaja. Občutek je božanski. Vse skupaj izgleda tako kot bi opazoval samo sliko in poleg vsega doživljal toplino ambienta in vse vonjave mediteransekga rastlinja. Pa zvok? Saj ga sploh ni. Morda rahel vetrič, ali pa zvok škržata, ki gode zadnje vzdihlajje tistega dne. Vse je preprosto tako mirno in …..mirno. Vedno znova začutim bolečino, ker bi si želel da resnično traja za vedno pa to preprosto ni mogoče, pa čeprav vse to obstaja še stoletja in tisočletja. Pred očmi se mi slikajo podobe tistih starodavnih trenutkov ko so ljudje samo s svojimi rokami in nogami po teh poteh nosili vse tisto kar je bilo treba za golo preživetje. Vse brez tega kar imamo danes. Preveč. In res; kaj lahko zmoti ta trenutek? Ni naključje, vendar tudi sem je že davno nazaj stopila ta iznajdba človeštva. Poštar s svojim zastarelim mopedom počasi grize v strmi klanec naselja zasidranega pred zahodno uvalo. Kaj bi človek dal, da se tod nebi nikoli pojavile vse ropotajoče in smrdeče škatle, ki tako vztrajno vendar k sreči ne prepogosto ostro zarežejo v tamkajšnji mir. Zdi se kot bi v rahlo meglico zamahnil z roko in podrl ravnovesje molekul ki so točno tam kamor jih je postavil zakon fizike. Tako ranljivo je videti vse skupaj. Tistih nekaj hiš, ki spokojno in ponosno varujejo svojo zemljo. Vse tiste strehe, ki podse vsakič znova vzamejo kogarkoli so tam še vedno tako kot pred leti. Mineva že 23 let odkar je moja noga prvič stopila tja. Zdi  se tako daleč, pa čeprav je spomin tako oster in spominjam se skoraj vsakega trenutka.  Morje mi je bilo od nekdaj blizu in vedno znova sem si močno želel tja. Skoraj nimam izkušnje ko bi lahko rekel da imam odpor se zopet srečati s to veliko vodno površno. In na ta kraj sem tudi takrat potoval po vodi, ker je tja mogoče priti le na ta način in zadnje čase tudi po zraku.  Le majhnosti otoka se je zahvaliti da tja ni bilo puščeno avtomobilom, pa čeprav so tja spravili nekaj tovrstnih primerkov, ki so leta nazaj drdrali tam. Ladijska vožnja je bila vedno znova nekaj posebnega in ni naključje da se ti kot otroku vtisne v spomin mnogo stvari, ki te potem zaznamujejo za celo življenje. Občutek imam da je takrat name vse skupaj tako močno vplivalo, da ni pomembno kje se danes srečam z morjem je ta kraj  še vedno nekaj močno posebnega. Tu je tista pika na i, ki je ni mogoče najti drugje.

S krova stare ladje, ki že več kot pol stoletja odriva bele valove od svojaga zašiljenega trupa, stopim na tisti kamniti pomol, ki je zadnja leta dobil svoje dodatne metre. Verjamem, da je za prebivalce otoka s tem dobil svojo vrednost, vendar zamej je še vedno pravi tisti stari, ki je bil tako kratek, da je bil nemalokrat prekratek za nekajminutni vez bele lepotice, ki se je komaj naslonila roba z veliko pazljivostjo mornarjev da pred seboj nebi podrobili tistih malih lesenih in plastičnih čolničev, katere domačini tako skrbno negujejo. Vedno znova je bil to zame dogodek. Nikoli ni šlo le za rutino, ki pač mora biti. Za marsikoga je vse skupaj mučno, ko je treba goro prtljage in  včasih še kakšnih gradbenih materalov prepeljati tja in potem še do cilja. Res je, to je dogodek. Že tu se začne kot da se je čas ustavil. Ljudi je polno in vsi nekaj pričakujejo. Vsem je pomembno da se nekaj zgodi in da nekaj pride tja. Pomembno je da so tukaj, da so del vsega tega vsakdana. Ni važno ali je gneča ali ne in če vsi eden mimo drugega prenašajo tisti tovor, ki se čuti še bolj dragocenega kot takrat ko so ga vkrcali. Prvi koraki ki sledijo s pomola po tosti široki rivi, ko si kljub pričakovanjem kaj bodo prinesle tiste ozke uličice ne moreš, da se zopet nebi uzrl na morje. Pogled se ne ustavi, ampak beži tja daleč proti rtu, kjer se pogled konča le na streljaj oddaljenem otočku. Sonce počasi tone in proti zahodnem obzorju pa kmalu moč opaziti tonečo kroglo, ki bo z zadnjimi močmi pobožala lica utrujenega popotnika, ki si želi užiti še zadnje lepote slovesa od tistega dne. In potem? Ulice postajajo ozke in strme in kljub temu, da je vedno težje premagovati meter za metrom betonske poti si ne morem da nebi opazoval sleherno pročelje hiše, ki pozdravlja s svojo večno lepoto. Lahko bi rekli da je ena enaka drugi, pa vendar so si tako različne. Pravo olajšanje je čutiti ob prihodu na dvorišče, ki mi je tako poznano, da bi ga tam težko zamenjal za katerega drugega. Četudi ni bilo nikoli moje si ga lasti moja duša, ker tam čutim nekaj posebnega. Hiša je stara in že davno nazaj obnovljena pa vendar mi pomeni mnogo, ker lahko le tam občutim vse tisto kar sem uspel doživeti.

Jutro novega dne… Ulica kliče k prvim korakom, ko je pred leti med hišami pridišal najlepši vonj tistega kraja. Korak za korakom je bila s soncem za hrbtom vsaka sekunda lepša, ko je bilo mogoče v ozki ulici užiti vonj svežega kruha, ki je bil lahko samo tam tako poseben. Kljub temu da sveže pečen kruh vedno lepo diši, je imel tam prav svoj prostor in ambient je dajal še večji tek pri zajtrku.

Ne bom govoril o preživljanu dneva, o otroških norčijah in dogodkih ob kosilu, ker to je pač del vsakadana. Rad bi povedal še nekaj kar se mi je tako močno utisnilo v spomin in mi gre mnogokrat skozi misli. Skoraj vsak večer je sledil sprehod po kamntih poteh preko dela otoka na drugo stran, kjer ima samota še močnejše korenine in kjer lahko človek za tistih nekaj minut res odklopi vse sive celice in postane pred očm le praznina skozi nos pa vonj tistega kraja. Vse to je mogoče čutiti če si dovoliš biti to kar si in pustiti da te prevzame. Tam še danes vidim tiste mlade ljudi, ki so 20 in več let nazaj služili svoji domovini in skrbeli da je bila tista stavba, ki je danes razsuti opomin tistega časa, takrat v najlepšem redu. Vsi tisti vojaki se mi danes zdijo kot bi sam prišel iz nekega drugega časa sem kjer sem danes in kot da so bile to takrat le sanje. Sanje ujete v trenutek časa.

Napisao: Gregor Bračun