Unije so me poklicale čisto nenadejano, tiho in na videz povsem naključno. Po več letih iskanja in odkrivanja primerne lokacije za poletne počitnice so se naenkrat vtihotapile v naš pogovor in priletele kot eno tistih malih, brenčečih letal, ki pristajajo na njenem letališču; >Kaj pa še bi šli nekam na neznano, kjer sploh ne vemo, kako je, recimo na Unije<. Seveda nihče ni nič vedel o tem otoku. Prva skrivnost Unij je bila že telefonska številka kakšne otoške turistične agencije, ki se je skrivala čisto na koncu turističnega vodnika za otok Cres. Po nekajdnevnem klicanju se je izkazalo, da ena številka sploh ne deluje več, na drugi pa se nam je nasmehnila sreča in Unije so se nam malo približale. Spoznali smo, da je apartma z lastno kuhinjo na Unijah zelo redek zaklad, za katerega je dobro , če si še nov, poklicati že kar hitro po novem letu. Ob vsaki razkriti skrivnosti pa se odpre nov izziv in nova skrivnost. Vedeli smo, da imamo kam priti, nismo pa še vedeli kako. Sledilo je dešifriranje voznega reda katamarana in ladjice ter usklajevanje datuma počitnic s tem voznim redom. Ob vsem tem se je pakiranje zdelo trivialno opravilo, s seboj smo vzeli samo najnujnejše stvari, saj smo vedeli, da bomo imeli svojo kuhinjo in da je na otroku trgovina. Takrat nam sploh še ni bilo jasno, da je eno vrsto špagetov mogoče jesti ves mesec, saj jih kakšenkrat lahko celo nadomestiš z juho iz vrečke ali obogatiš s konzervo raguja.

Vse to pa so bili le drobni utrinki, ki so nakazovali, da bodo te počitnice drugačne. Odpotovali smo in ko smo z ladjico zavili na drugi stran rta ter zagledali prijazen zaliv s plažo, ki so jo krasile trstene hišice in kamnito vasico na obali, nam je zatrepetalo srce in zaslutili smo, da so nas Unije sprejele v svoj objem za zmeraj.

Prvo jutro na Unijah, pogled na polje in zaliv, ptičje petje, vonj po žajblju in sivki, lesketanje morja v soncu in prostranost prostora nas je opogumila za raziskovanje.
Unij ne moreš raziskovati sam, odpirajo se počasi, ne na silo in ne naenkrat. Vsako srečanje, plaho vprašanje, nasmeh, odkrije novo potko skozi vas, ki pripelje enkrat do trgovine, pekarne, drugič do knjižnice, pošte, sladoleda, novega zalivčka, boričev, nogometnega igrišča pa vse do svetilnika, kapelice, zaliva Maračol na drugi strani otoke in še dlje. Zato je vsak kotiček otoka spomin na srečanje z nekom, ki ti je ta kotiček pokazal, ti povedal zanj. Vsakokrat zato vidiš otok malo drugače, po drugih potkah, mimo drugih hiš. Srce Unij se razkriva skozi imena ljudi, ki te sprejmejo, ki ti povedo zgodbo, pokažejo pot, ljudem, ki jih vzljubiš in ki vzljubijo tebe, ki jim zaupaš in ti vračajo zaupanje, ki se ti odprejo in se jim lahko odpreš. Takrat spoznaš, da imajo ulice imena, imena ljudi, ki tam stanujejo, da je vsak paradižnik zrasel na nekogaršnjem vrtu, da je vsako ribo ujel nekdo, ki ga vsaj po imenu poznaš. Da gre vsaka pošiljka za trgovino skozi domače roke, zato je vsaka stvar, ki jo tam kupiš, na nek način udomačena, ni več brezosebna. Da je na igrišče nekdo narisal črte, zbral ekipe in jim omogočil igranje. Še smeti ne odhajajo same z otoka.

Kot mama sem lahko Unije spoznala skozi oči otrok, ki so osredotočene samo na bistveno, na stik, prijateljstva in iskrenost, na nogomet, plavanje in igranje na improvizirani gugalnici, ki smo jo iz vrvi in naplavljene deske obesili v boričih. S tem pogledom ni bilo težko spoznati prvih imen, ki bodo za zmeraj ostala drugo ime skrivnosti Unij; Mario, Luka, Robi, Marko, Lea, Tara, Ines, Katarina, Marta, Katja, Andraž, Jakob,.. in imena mamic, Koraljka, Andrea, Irena, Nuša, Anita, pa imena domačink, ki so nas bile pripravljene sprejeti kot novo, neznano družino, Margita, Rožalba, Lovorka, Mateja, Silvana…,

Vsako leto je prineslo nov pogled, novo iniciativo, nova srečanja, prijateljstva in aktivnost, nogomet, vaterpolo, odbojko, tek, unijsko alko, praznovanja in debate, potapljanje in ribolov, večerne sprehode in klepete na pomolu, ob pijači na obali in kar tako, ob klicanju otrok, da gremo počasi spat, smehu in sproščenosti, da je čisto vseeno koliko je ura, katerega smo in kdaj točno se bomo dobili.

Unije zdaj kličejo jasno, s konkretnimi imeni, s srcem, veseljem, žalostjo, upanjem, obupom, življenjem in smrtjo, ritmom leta, zimo in poletjem, kot melodija, ki te vedno znova vabi v svoj refren in se zanese, da bo v njem tudi tvoj glas, tvoj ton in tvoja prisotnost. Te melodije se ne da več pozabiti, ne glede na to, kako daleč si, kaj počneš in kakšne načrte imaš, se vsako leto moraš oglasiti na Unijah, da se uglasiš na njeno pesem, da pozdraviš prijatelje in se naužiješ barv, vonjev, toplote in svetlobe, ter predvsem, da umiriš srce v zavesti, da so najlepši kotički življenja sestavljeni iz iskrenih srečanj z ljudmi.

Hvaležna sem za vsa ta srečanja, za spoznanje, da na Unije lahko prihajaš tako dolgo, dokler te še kdo čaka na pomolu, in dokler tudi sam še odhajaš na pomol gledat, kdo je prišel.

Napisala: Katarina Erzar

Unijska Alka 2010. (foto: Andrea Šitum)