Ko ljudje hitimo skozi minute in leta svojega življenja, postane tudi oddih rutina, ki se godi tako mimogrede. Tam enkrat od junija do avgusta poniknemo v nek drug svet odmaknjen od tukaj kjer smo. Premnogi zatopljeni v tablice in telefone preletimo tudi dopustniške dni. Svet v katerega pobegnemo za nekaj dni v bistvu sploh ne obstaja ko v tendenci virtualnosti ostajamo še vedno tam od koder smo šli. Ljudje me vprašajo: ” Pa kaj je sploh tam tako posebnega?” Zakaj naj bi človek šel nekam kamor sploh ne more z avtom, pa vse gore prtljage je treba tja prenašat, pa nikjer nobenega žura in poštenega nakupovalnega centra da se nakupi vse tisto kar ne dobiš v ogromnega enoprostorca s kovčkom na strehi?

Strinjam se! Vsega tega tam ni in če kdorkoli to pogreša še ni prišel do bistva. Zakaj sploh odhajamo tja za ta kratek čas? Zakaj se odmikamo od vrveža vsakdana? Nameni so različni toliko kot nas je različnih ljudi.

In če me prašaš zakaj vendar prav tja? Na Unije? Z ladjo? Pa brez avta? Pa ni žura?

Na ta odgovor prav težko odgovorim na prvo žogo. Težko rečem nekomu kar tako na hitro. S petimi besedami kot da bi nekoga pošiljal v zabaviščni park in povedal kaj vse je tam. Z mislijo se poskušam osredotočat na to kaj je nabolj bistveno. Kaj bi z nekaj stavki opislo kar jaz že vem in tisto kar že čutim? Kaj je tisto kar meni požene kri po žilah in mi dvigne slehrno dlako na koži ko samo pomislim? Kaj so tiste misli da mi gre včasih kar na jok in mi hkrati veselje in sreča polnita srce.

Zabave ni, povsod dolgčas in nič se ne dogaja. Zvečer komaj kakšen človek tu in tam. Še največ jih je na rivi. Pa v kakšni konobi ko srkajo pivo.

Še enrat v mislih sedem na enega od tistih skrivnih in meni ljubih kotičkov. Tišina mir, spokojnost. Ob vznemirjenju ki sem jih čutil v privh vrsticah, počasi srce prehaja na svoj ustaljeni ritem. Zaprem oči in se vprašam: ”Kaj je tukaj tako posebnega?”. Pa zakaj vendar je prav tukaj tista pika na i? Morda zato ker sem debel kos otroštva preživel tukaj? Mogoče, ampak ni nujno da je prav to. Skoraj zagotovo nekdo tukaj ali na katerem od podobnih otokov čuti enako jaz.

Še enkrat žaprem oči, pozabim na svet vrveža in se v mislih vrnem na Unije. Zopet tja gor do kapelice. Ne morem si pomagat, ampak srce mi igra in sedaj skušam sestaviti tisto misel ki na kratko opiše zakaj je vredno priti sem. Ko izklopim misli in si v celoti dovolim prepustiti temu kar me obdaja se mi porodi misel zakaj je vredno da sem tukaj. Pa po kaj sem vendarle prišel iz vsakdanjika? Zakaj sem za ta kratek čas prišel sem. Rabim da se mi napolnijo baterije? Tudi res! Pa da se sprostim? Da!

Ne, ampak tukaj je nekaj posebnega, nekaj več od tega, nekaj tako… Zdaj vem zakaj?

Tukaj moja duša poje in tukaj moja duša drhti in tukaj moja duša je z veliko žlico. Prepustim se vsemu kar vidim, slišim, vonjam in občutim. Energija teče od povsod. In res je, tukaj je vredno biti samo zato ker tistokar je v meni dobi svoj nov eliksir mladosti in moči.

In zakaj v življenju tako hitimo in iščemo vedno nove in nove načine ki nas vodijo k užitku in napolnitvi lastne izpraznjene notranjosti? Zakaj tako brezglavo blodimo v vsem sodobnem brezsmislu ko nam je bilo že davno nazaj dano, da iz tako preprostih reči najdemo svoje bistvo.

Zato je vredno priti tja!

Napisao: Gregor Bračun