Prvi obisk Unij je bil na povabilo prijateljev – Katarine in Tomaža. Še preden sva se z ženo odločila za obisk, sta nama Tomaž in Katarina opisala Unije kot otok brez avtomobilov, kjer imajo domačini še pristen stik s turisti in kjer je dopust lahko ustvarjalen. Ob opisovanju Unij sta je vel iz njiju poseben žar. V redu, sem si rekel – po opisu sodeč je ta otok podoben majhnemu otočku v Indoneziji, Gili Air, ki me je do sedaj najbolj navdušil. Pojdimo pogledat!
V četrtek popoldan sva z Vesno preko Malega Lošinja pripotovala na Unije. Od daleč so delovale čarobno. Spominjale so me na podobe krajev iz iz zgodb o ribiških vaseh. Na pomolu so naju že čakali prijatelji v veliki gruči ljudi. Počutil sem se nekoliko nenavadno, kajti tovrstnih sprejemov ob prihodih nisem navajen. Na obali je vrvelo, obrazi ljudi so bili v pričakovanju in že od daleč so nam (tistim, ki so jim prihajali z ladjo nasproti) mahali. Nenavaden občutek – kot bi bil sredi filma.
Ob prihodu na otok sva poiskala najino nekajdnevno domovanje. Glede na dosedanje izkušnje sva pričakovala majhno sobo, neurejen wc. Toda Dražena, lastnica sobe, naju je presenetila. Ogromna soba, čisto in pa kar naju je spremljalo skozi ves čas najinega dopusta, njen smisel za humor. Hitro naju je uvedla v hišni red, opisala kje so lepe plaže, kako je s trgovinami in razložila je, zakaj ni avtomobilov. Otok je bil v prejšnjem političnem režimu v veliki meri pod okriljem vojske, ki pa ni dovoljevala, da bi se otok turistično razvil. Vpliv zakasnjenega turističnega razvoja ima še danes svoj posledice, ki pa so zame bolj pozitivne kot negaitvne. Ni hotelov, ni avtomobilov, ni nočnih klubov, ni kampov, ni supermarketov, ni neprijetne gužve na plaži. Je Koraljka, ki izdeluje fatastične umetnine, ki so razstavljene ob njeni hiši, kupimo jih pa tako, da 1. Izberemo umetnino ki nam je všeč 2. Pustimo denar v košarici, ki je poleg na mizi – v tem času je bil to zame šok, da lahko nekdo toliko še zaupa! Unije so prijetne otoške hišice, prijazni domačini, sproščeni (nek drug občutek kot je običajno na Hrvaški obali) turisti, večerno druženje na pomolu in ob obali, kjer mrgoli otrok in mladostnikov. Enostavno – Unije so kraj, kamor se bom še vrnil.
In vrnil sem se zelo hitro, že čez nekaj tednov. Tokrat s katameranom iz Rijeke. Vožnja je bila, kot bi peljal z letalom. Mirna, gladka in še zvoki znotraj potniške kabine so bili podobni. Dražena (imenovana tudi »tražena«) naju je pričakala s širokim nasmehom. Še bolj naju je bila vesela Mazica (njena psička), ki je svoje veselje pokazala z ležanjem na hrbtu, vse štiri noge, vključno z mahajočim repom, od sebe in pogledi proti nama. Ne moreš, da je ne bi počohal!
Tokratni dopust na Unijah je potem potekal popolnoma drugače kot prvič. Tokrat: poležavanje na plaži, branje, sladoled, spanje. Prvič: plavanje, druženje, surfanje (kar pomeni pri meni še večkratno potapljanje) predvsem pa me je presenil praznik Unij, ko se je mesto razživelo in ponudilo celodnevne aktivnosti. Jutranji tek za otroke, popoldnaski nogomet med prebivalcih več otokov, zvečer brezplačna postrežba hrane in pijače za vse. Ja, brezplačna! Se še dogaja in to celo brez EPP za karkoli. In za vrhunec – odlična glasba v živo! Domača, njihova, dalmatinska. Eh ja, notranje me je popeljalo v njihov melos, v občutek otožne globoke radosti.
Za konec: Upam, da Unije ostanejo otok pristnosti in avtomobilske nedotaknjenosti. Dokler bodo take, sem po novem njihov nov več ali manj stalni obiskovalec.
Za konec še nekaj meni ljubih fotografij iz Unij.