Kot vsak večer smo tudi takrat kot vrabci na žici sedeli na oguljenih kamnih valobrana. To je bil čas ko niti najmanj nismo slutili da bo nekoč računalnik, in vse kar sodi k njemu tako močno zarezal v naša življenja. Vse se je zdelo tako preprosto. Uživali smo v majhnih rečeh. Vsak večer je bil vez bele lepotice vrhunec dneva. Dandanašnje mladine to niti ne zanima, ampak za nas je bilo vedno znova neponovljivo. Najprej otroci in mladina ki smo tako ves dan tekali po ozkih poteh, po plaži in po pomolu, ki je bil bolj priljubljen kot dnašnje nakupovalne ulice velikih mest. Od klesanja starodavnih mojstrov in dolgoletne uporabe zglajen stari pomol je bil kot okno v svet. Tista najbolj sveta točka otoka, ki je vsem pomenila največ. Dan za dnem neko pričakovanje. Ljudje gor in dol, pa vsi traktorji in vozički ki so se komaj zdrenjali čez cel pomol premajhen za vse to. Rdeč svetilnik na koncu pomola je kot zvesti vojak stalno in brez besed stražil ta dragoceni košček zemlje. Zvečer je pričela utripati rdeča lučka in opozarajla vse plavajoče na svojo prisotnost. Tam pod pomolom so se pozibavali mali čolnički domačinov in morda je kakšna od turističnih jadrnic v tem trenutku hitela z odvezovanjem vrvi in odmikanjem s kraja pričakovnja. Opazovali smo ljudi in vsake toliko pogledovali na zahodno nebo v pričakovanju da jo zopet zagledamo. Kamen razgret od dnevnega sonca je bil kot topla postelja. Starejši mož je v kamniti hišici tam kjer se je pomol pripel na otok izdajal vozovnice v zeleni barvi na trdem kartonu kakršne smo pri nas imeli še pred časom za vlak. S kovinsko štampiljko je udarjal po mizi da smo ga slišali daleč stran. Zvok njegove štampiljke je obmolknil, traktorji so ugasnili svoje motorje in sedaj je bilo jasno da bo kmalu tukaj. Bela lepotica je znova tako elegantno priplula izza rta vsa v lučeh in s prijetno hitrostjo suvereno zavzela prostor pred nami. Oči so ble uprte tja in na njenem premcu je bilo kaj kmalu opzatiti ime POREČ. Hitrost je pojenjala, mornarji so hiteli z obešanjem bokobranov, vrvi so se spuščale. Še preden se je bok prislomnil ob pomol so se odprla vrata plube. Na komadnem mostičku je slonel kapitan. Prijeten starejši gospod v beli obleki s sivo brado in z belo čepico na glavi. Še zadnji metri in kaj kmalu bo na mestu. Takrat sem štel šest, sedem , deset let in ta ladja se mi je zdela res ogromna. Vse na njej je bilo tako veličastno in ko danes pogledam njeno obliko se mi še vedno zdi oblikovno tako popolna. Usklajeni proporci, elegantne linije, nizki boki, umirjene krivulje in njena belina. Oster zašiljen premec in krma ki je bila oblikovana v obratni smeri kot pri večini ladij. Takrat se je na njenem dimniku še bohotila rdeča zvezda in z njega se je pri zaustavljanju vedno tako močno pokadilo ko je z vzvratnim manevrom upočasnila svoje zadnje sile. Zategnile so se vrvi in padel je mostiček. Sedaj je bilo vse pripravljeno da se začne kar smo čakali vsi. Najprej vsi ljudje dol in z njimi prtljaga, potem vsi ostali predmeti in materiali ki so bili naloženi gor. Pa gradbeni material in surovine za trgovino in vse druge. In potem še ljudje nazaj gor pa z njimi vsa prtljaga. Na pomolu so se vsi drenjali drug do drugega in le z valobrana je bilo mogoče res lepo videti kaj se dogaja, ker tam dol v tej gneči bi malega otroka kot sem bil jaz še pohodili. Ves ta vrvež je trajal kot večnost in ni bilo konca hitenju, vpitju, žvižganju in govorjenju. Traktorji so znova zahrumeli in jasno je bilo da je zadeva opravljena. Zaprli so vrata palube in vrvi so popustile. Trup se je vzvratno odmalnik od pomola in počasi in elegantno se je obrnila v tem zalivu ki se je zdel kot da je premajhen in bi morda lahko s krmo oplazila obalo tam zadaj. Lučke so se lesketale v odsevu morja in kmalu smo lahko zrli v njeno krmo. Samo še obplula je streljal oddaljeni Školjič in počasi in vtrajno izginjala na južnem obzorju. Sonce je na zahodu počasi tonilo in se kot rdeča krogla potapljalo za obzorem. Gledali smo še zadnji njegov sijaj ki nas je pozdravljal v tistem dnevu ki se je zdel tako lep in popoln.
Napisao: Gregor Bračun
